Razvoj in delovanje RD Tržič lahko ocenjujemo s pomočjo dokumentov, ki smo jih našli v arhivu v ribogojnici Besnica. Ker je bila ribogojnica v Besnici najprej najverjetneje v privatni lasti (za to trditev dokumentov nismo našli), nato do leta 1952 last Ribarske zadruge Gorenjeske in zatem Ribiškega društva Kranj (obe predhodnici današnje ZRD Gorenjske), je bil v njej tudi arhiv obeh zvez, kot tudi arhiv posameznih RD na tem področju.
Arhiv je bil – tehnično gledano – neprimeren, zato je nekaj dokumentov že propadlo, del pa so jih uničili glodalci. Žal, po ostankih sodeč, je uničeno nekaj tudi zelo starih dokumentov.
V zgodnjem obdobju po drugi svetovni vojni je bilo dokumentov malo. Očitno je bilo tudi administracije zelo malo. Našli pa smo dovolj dokumentov, ki razkrivajo zgodovino in razvoj RD Tržič, pa tudi pomembene mejnike v njenem razvoju.
Do leta 1961 smo našli dokumente v skupnih arhivih GRZ in GRD, od leta 1961 do leta 1975 pa je bil arhiv ločen in vzorno voden za RD Tržič. Zahvala za takšno stanje gre predvsem takratnemu tajniku, g. Blažu Šteru.
Za obdobje 1975 – 1990 dokumentov nismo našli. Morda kje obstajajo, saj so se uradni in neuradni prostori tajnika večkrat menjali.
Dokumentov od leta 1990 naprej še nismo analizirali, dokumenti pa niso ne kronološko in ne tematsko urejeni.
Zgodovinski razvoj
Stanje ribištva na Slovenskem pred letom 1945
• Z odlokom deželnega glavarstva v Ljubljani ustanovljeno Kranjsko ribarsko društvo (1880).
• Leta 1881 je prof. Franke prvi umetno oplodil in vzredil potočno postrv.
• Sprejet Zakon o ribištvu za vojvodino Kranjsko (leta 1888).
• Izključna pravica gospodarjenja z vodnim življem v zaprtih vodah je bila v rokah lastnika zemljišča ali struge.
• V odprtih vodah v splošni lasti je bila dana koncesija na podlagi koncesijskih pogodb pravnim ali fizičnim osebam
• V letu 1934 je bila ustanovljena Zveza ribarskih društev Dravske banovine s sedežem v Ljubljani. Člani so bili zakupniki, kooperanti, ribiška društva in klubi
Stanje ribištva na Slovenskem po letu 1945
Vode in vodotoki postanejo dobrina splošnega pomena in postanejo splošno ljudsko premoženje.
Za zgodnje obdobje ribištva in vsega družbenega dogajanja je značilno avtokratsko vodenje, upravljanje in odločanje z najvišjih političnih nivojev. Odločitve in pravila so bila v smislu organiziranja in vzpostavitve reda.
Ustanovitev ribarskih zadrug leta 1945 – 1946
Vedeti je potrebno, da so bile po vojni vode v katastrofalno slabem stanju. To dokazuje tudi zapis Mavrelija Mayerja z dne 15.6.1945, ki kot vzroke navaja lov pripadnikov nemške vojske in tudi drugih enot z razstrelivom v letih 43-45, po vojni pa drugih in industrijsko onesnaževanje. V dokumentu je predlagano 10 točk ukrepov za sanacijo (dejavnost ribogojnic, zahteve za letne vložke, odvzem ribolovnih pravic industrijskim podjetjem, vzpostavitev čuvajske službe, omejitev ribolovnih licenc, ribiški izpit, kazni, nadzor nad nakupom ribolovne opreme).
Glavni namen ribiških organizacij je bil torej sanacija voda in vzpostavitev ustreznega biološkega in ihtiološkega stanja. Najpomembnejši del ribarskih zadrug so bile ribogojnice, s katerimi je bilo možno sanirati stanje voda. Omejen ribolov je bil bolj v smislu nagrade za uspešno opravljeno delo članov. Vzpostaviti je bilo potrebno ustrezno ribiško organizacijo kot tudi pravno ureditev.
V zapisniku informativnega sestanka gorenjskih ribičev z dne 22.3.1946 so razvidne glavne smernice za bodočo ribarsko zadrugo za Gorenjsko, ki naj bi imela cca 50 članov. V tem številu je bil predviden delež revirne družine Tržič z 8 člani. Izvoljen je bil iniciativni odbor za organizacijo gorenjske ribarske zadruge.
Iz zapisnika iniciativnega odbora je razvidno stanje revirjev, ki so bili 50% do 100% uničeni. Narejen je bil tudi finančni izračun in plan za prvo obnovo revirjev.
Ustanovni občni zbor Ribarske zadruge za Gorenjsko je bil 29.4.1946. Iz tega datuma sta tudi dva pravna akta in sicer:
– Pravila Gorenjske ribarske zadruge (današnji statut)
– Pravilnik o izvrševanju ribolova Gorenjske ribarske zadruge
V arhivu je zvezek, v katerem so vpisani tudi ustanovni člani revirnih ribiških družin. V revirni družini Tržič je bilo 11 ustanovnih članov, po 5 oz. 6 na revir.
Revirni družini Tržič sta bila dodeljena revirja XIa (Tržiška Bistrica od Malijeve vodne zapore v Tržiču do jezu Jurčkovega mlina na Bistrici) in revir XIb (Tržiška Bistrica od izvira do Malijeve vodne zapore v Tržiču).
Prvi člani revirne družine Tržič so bili:
a) revir XIa
– Marenčič Rajko, posestnik, Križe
– Švab Franc, uradnik, Kranj
– Ogrizek Andrej, uradnik, Kranj
– Čadež Franc, nameščenec, Pristava, Tržič
– Hafner Vinko, uradnik predsedstva vlade
– Srečnik Jože, čevljar, Tržič
b) Revir XIb:
– Primožič Avgust, mizar, Tržič
– Ješe Anton, čevljar, Tržič
– Kavčič Hinko, upokojenec, Kranj
– Ulčar Franc, gozdar, Tržič
– Primožič Franc, posestnik, Sv. Katarina, Tržič
Revir XII, Sava Podnart – Kranj je pripadal revirni družini Besnica, imel pa je 8 ustanovnih članov.
Za predsednika ribarske zadruge Gorenjske je bil izvoljen Mavrelij Mayer; Tržič je v upravi zastopal Rajko Marenčič iz Križev pri Tržiču.
Revirne družine niso imele nobene pravne samostojnosti, bile so organizacijske enote, ki so vsaka na svojem teritoriju sanirale stanje.
Iz vseh tedanji dokumentov je vidna skrb za vode. v obnovo je bilo vloženo tudi ogromno udarniškega dela. Ribarska zadruga je bdela tudi nad industrijskim onesnaževanjem in zastrupitvami, o čemer pričajo številni zapisi o odškodninskih tožbah.
Ribarska zadruga je začela takoj resno delovati prevsem v smislu obnove revirjev in vzpostavitvi reda.
Pri obnovi so imele ribogojnice pomembno vlogo.
O ribogojnici v Besnici, njeni izgradnji in sanaciji obstoja svoja mapa dokumentov, predvsem s stališča gospodarskega in finančnega načrta, lastništva in sanacije. Vlaganje postrvi v ribolovne vode in nadzor države nad tem dokazujejo tudi kasnejši dokumenti, celo v 70-letih.
Preimenovanje ribarskih zadrug v ribiška društva
Politične spremembe, predvsem pa ocena političnega in gospodarskega vrha, da so vode vsaj v grobem sanirane, so bile osnova za organizacijske spremembe. Zadruge, predvsem pa ribogojnice, so izpolnile svoje poslanstvo. Vode so dovoljevale športni ribolov v omejenem obsegu .V letu 1952 je bila dana politična iniciativa, da se ribarske zadruge reorganizirajo v ribiška društva. Na VII. redni letni skupščini GRZ je bil pod tč. 7 sprejet sklep o ustanovitvi Gorenjskega ribiškega društva s sedežem v Kranju.
V njem so bile vključene iste revirne družine kot prej v zadrugi.
Zatem je v dokumentih vidna spremeba v notranjih odnosih, kar je nedvomno odsev takratnih političnih sprememb. Tako naloge kot tudi predlogi za nadaljnjo usmeritev vedno bolj prehajajo v revirne družine. Upravni odbor društva postaja vedno bolj koordinator vsega dogajanja.
Ustanovljena je bila Zveza ribiških društev (1953), danes RZS. Za to obdobje je značilno razvijanje odnosov med revirnimi družinami, popularizaciji tekmovalnega ribištva, nadaljnji sanaciji voda in ne nazadnje, pravnim osnovam ribiške organizacije. L. 1954 je sprejet prvi Zakon o sladkovodnem ribištvu.
Revirne družine vedno bolj prevzemajo naloge, tudi na organizacijskem nivoju. V dokumentu z dne 28.7.1955 zasledimo akcijo revirne družine Tržič za proglasitev gojitvene vode.
Ustanovitev Ribiške družine Tržič
Plenum RZS je dne 13.11.1955 razpravljal o decentralizaciji ribiške organizacije in sklenil priporočiti ribiškim društvom ustanovitev ribiških družin s širšimi kompetencami.
V zapisniku II. plenuma GRD v Kranju z dne 15.12.1955, kjer je bil delegat revirne družine Tržič starešina Sajevic Janko, zasledimo namero in razloge za reorganizacijo in decentralizacijo GRZ. Širši okvir te reorganizacije so bile tudi širše družbene razmere in “nova administrativna razdelitev gorenjskih komun”. V 2. točki zapisnika je predlog za nove ribiške družine. Tržiška Bistrica (revir XIa in XIb) naj bi po tem predlogu pripadala RD Tržič , revir XII (Sava) pa v besniško ribiško družino.
RZS je z dopisom z dne 7.9.1956 predlagala rajonskim družinam takojšnjo ustanovitev iniciativnih odborov za reorganizacijo, da bo možna izvedba reorganizacije do konca leta. Naloga iniciativnih odborov je bila določiti teritorialno razdelitev in sedeže družin.
Ribiška družina Tržič je bila ustanovljena (kot tudi preostale gorenjske ribiške družine) v novembru ali decembru 1956. V statistiki ribolova RD Tržič so že zajeti revirji XIa, XIb in XII. Število članov v tem poročilu je 39.
Prvi upravni odbor Ribiške družine Tržič je imel naslednje člane (dopis z dne 30.1.1957):
– Lavička Zdenko – starešina
– Štumfelj Maks – namestnik starešine
– Perko Marjan – tajnik
– Sušnik Vid – blagajnik
– Meglič Franc – gospodar
– Skumavc Bruno – član
– Holy Zdenko – član
V nadzornem odboru so bili:
– Šifrer Franc
– Dovžan Stanko
– Podlesnik Franc
V dopisu GRD, naslovljenem na RZS, je bila sporočena teritorialna razmejitev gorenjskih ribiških družin, kakršna velja še danes.
Iz maloštevilnih najdenih dokumentov je razvidno, da je bila RD Tržič zelo aktivna na gojitvenem, vodovarstvenem in pravnem področju.
V letu 1959 je ribiška družina prejela prvi uradni pečat.
V letu 1961 je prevzel vodenje družine Franc Podlesnik.
Za to obdobje je značilna bogata gospodarska dejavnost, ribolova je bilo malo. Iz zapisnika občnega zbora iz leta 1965 zasledimo število lovnih dni v Savi (8) in TB (12). Pri 65 članih je bila obremenitev voda z ribolovom neznatna.
Zanimiv je dokument iz tega obdobja (1962), v katerem RZ obvešča RD družine o častnih letnih ribolovnih dovolilnicah političnim voditeljem za vse revirje. Te so pripadale: Josipu Brozu, Edvardu Kardelju, Petru Stamboliču, Mihu Marinko, Borisu Krajgerju, Francu Leskovšku, Ivanu Mačku, dr. Marjanu Breclju, Viktorju Avblju, Stanetu Kavčiču, Vladu Krivicu in dr. Marjanu Dermastji.
V letu 1970 najdemo zapis o ideji združitve gorenjskih ribiških družin. V pogajanjih, za katera je bil pooblaščen predsednik Franc Podlesnik, je RDT podpirala idejo o medsebojni izmenjavi ribolovnih dovolilnic. Ideja o združitvi, vsaj RD Kranj in RD Tržič pa je ostala prisotna še precej let. Združitev obeh družin so želeli predvsem takratni politični veljaki.